Besedila
Lado Jakša, Dialog brez dialoga, galerija MIKADO, Mesec fotografije, Ljubljana, november 2008
... in spet smo na začetku, pri igricah, tudi političnih, ki jih beleži fotograf med plakatnimi "maskami", razobešenimi po drvesih, kandelabrih, električnih omaricah in še čem, v času volitev. Seveda ga likovno najbolj pritegnejo prav tiste, ki jih je mati narava v skladu z vsesplošno farso tudi sama obdela: razmoči, odlepi, natrga, naguba ...
Robert Lozar, Lado Jakša, Borko Tepina, Slika ni zgolj podoba, je sled podobe-podoba njene sledi, galerija Dolenjskega muzeja Novo mesto, 12. 10. - 18. 11. 2007
Dejstvo je, četudi morda zveni naivno in pase, da so ključni problemi, ki jih ima človek v svetu, še vedno tisti, ki se vrtijo okrog njegovega eksistencialnega jedra. Te vsebine pa so poleg drugih načinov, religije na primer, dosegljive tudi z estetsko izkušnjo. Prav zaradi tega Robert Lozar, Borko Tepina in Lado Jakša še vedno prisegajo na osebno avtonomijo in kritično svobodo, ki jo prinaša estetski ustvarjalni proces in slednjega postavljajo nad zahteve socialnega superega in instinktov ter zagovarjajo primat nenavadnega in nevsakdanjih izkušenj nad vsakdanjimi.
Matjaž Kocbek, Nomen est omen, Galerija Spomeniškovarstvega centra, Ljubljana, 3. 4. - 21. 4. 2007
Čeprav je Matjaž Kocbek pesmi k svojim slikam intuitivno izbral, razvrstil in s premislekom določil prav takšno zaporedje, se je z mojo interpretacijo strinjal. "Naključje?!", sem ga / sem se vprašala pomenljivo. "Če sploh obstaja ...", sva komentirala in vsak pri sebi zaključila v en glas. Izraziti se je za Matjaža Kocbeka kot ustvarjalca in umetnika nuja, način spoznavanja in razumevanja sveta, predvsem pa milost izročanja in podajanja naprej. "To je zahtevna igra s samim seboj in tudi zavidanja vredna igra s svetom in kozmosom. Zame je umetniško izražanje ritual.
Zvezdana Majhen, Složitje, Založba Obzorja Maribor 2007
Ljubezen do slovenskega jezika, dežele in naroda ni ravno nekaj običajnega in samoposebiumevnega; še posebej če ta traja že leta in leta ... V tem navdihujočem, plodnem in spodbudnem času se je Zvezdani Majhen rodilo devetnajst leposlovnih del. Ni čudno, da avtorica domači besedi, jeziku Kresnika, za katerega je prepričana, da je najlepši na svetu, namenja le tople in ljubeče besede! Pregiba jih kot zadnje izročilo in trepeta ob misli, da morda že njeni pravnuki ne bodo več govorili slovensko ...
Boris Gaberščik, Ordo ab chao, galerija Fotografija, Ljubljana 11. 5. - 10. 6. 2006
Tisto, kar je Borisa Gaberščika navdihovalo nekoč, ga navdihuje tudi danes. In to je "črni red", kot ga imenuje, v katerega se njegovi "predmeti" nezmotljivo postavijo kar sami, če se jim približa z iskrenostjo, spoštljivostjo, naklonjenostjo, nenasilnostjo in z zaupanjem. V takšnem predanem in posvečenem vzdušju je med "portretiranci" v kompoziciji jasno zaznati notranje življenje, dialoge in emocije.
Mediteranski svetilniki, Klavdij Tutta, monografija, april 2013
Četudi je Klavdij Tutta že mnogo let obdan z značilnim ambientom gorate in vodnate Gorenjske, ga je pokrajina Primorske, Goriške in Furlanske nižine v otoroštvu in mladosti tako globoko zaznamovala, da se zdi, da slikar svoj ustvarjalni navdih črpa prav od tam; iz svojevrtne svetlobnosti Beneške lagune in Tržaškega zaliva, primorskih ambientov in mediteranskega pejsaža. Odprti horizotni, prostranstva neba, odbleski in odsevi gladine morja, intenzivna barvitost spreminjajočih se odtenkov ...
Moč niti, galerija Alzaškega tekstilnega muzeja Husseren-Wesserlling, Francija, 2010-2011
V razstavnih prostorih Alzaškega tekstilnega muzeja Husseren-Wesserling v Franciji se predstavlja pet slovenskih ustvarjalk različnih generacij, delujočih v različnih tekstilnih tehnikah, ki jim osnovo raziskovanja in navdiha v prostoru predstavlja prav vlakno in nit. Četudi prihajajo z različnih poklicnih in izoobrazbenih področij Univerze v Ljubljani (arhitektura, slikarstvo, oblikovanje tekstilij in oblačil), je za vseh pet ključni dejavnik pri oblikovanju identitete prostora prav njegovo soustvarjanje in poseganje vanj.
Jože Slak, Okostja, Galerija Božidar Jakac, nekdanja samostanska cerkev, Kostanjevica na Krki, 25. 5. - 26. 8. 2007
V začetku je bila beseda in beseda ni imela pomena, ker je bila tam pred vsemi, celo pred bogom, pove umetnik: " Kot čista luč, praznina, popek, konec ..." Kot je bela slika Jožeta Slaka na beli steni Kostanjeviške cerkve nekdanjega cistercijanskega samostana varovana s svojim 'pozitivom', z osrednjo apsidalno oltarno podobo, jo napoveduje in odzvanja hkrati. Druži jo ista nevidna risba, isti prostor, isto sonce, a v njen manifestirani zemeljski del, 'negativ' se je zarezala ozka in jasna cezura, jo vzdolžno prerezala na dve polovici in ločila levo od desne strani.