Jože Mečina je oblikovalec številnih sprememb v svojem življenju. Navdahnjen od vedno novih izzivov se je v marsikatere od njih zavestno podal − tudi na različne službene poti, ki so ga prek številnih poklicnih zadolžitev vodile iz Avstrije v Nemčijo, Slovenijo, Hrvaško in nazaj domov, na Koroško. A ves čas pomemben del njegovega življenja ostajata umetnost in kultura. Glasba, ples, gledališče, likovna umetnost … so področja, ki ga že od nekdaj navdihujejo in bogatijo, zato jih redno spremlja in se udeležuje kulturnih dogodkov ne glede na to, ali se ti dogajajo v Avstriji, kjer živi, ali zunaj njenih državnih meja.
Ker je Jože Mečina že od nekdaj rad risal, slikal in oblikoval, se je v 70. letih izobraževal pri akademskem slikarju Milanu Batisti in se, kot je povedal, od njega tudi veliko naučil. Profesor Batista je znal izjemno dobro razlagati in poleg strokovnega znanja poglobljeno predstaviti tudi intuitivno in vizionarsko plat umetniškega dela. Bil je iskren in plemenit človek, ki je spoštoval človekovo duhovno notranjost. V tem obdobju izpopolnjevanja je Jože Mečina spoznal, da kar zadeva njega osebno, navdih prihaja in odhaja, in je treba ujeti njegov “val”. Zato kadar riše, slika, kipari ali oblikuje, ve, da mora delo v času oblikovalskega procesa tudi končati in si med tem ne dovoli nobenih prekinitev, saj glede na izkušnje risbe ali slike pozneje ne bi mogel več dokončati. Jože Mečina je tudi eden od redkih razstavljavcev, ki ne želi, da bi ga imenovali avtor, niti ustvarjalec, slikar ali kipar. Dovoli le, da ga imenujemo oblikovalec, saj pravi, da pri izdelavi zgolj sledi navdihu in da tudi pri skulpturah “le” dopolni v naravi najden “eksponat” oziroma mu po premisleku kakšen del tudi odvzame. Ob tem spomni na J. W. von Goetheja in njegov izrek, za katerega meni, da velja tudi zanj, in sicer da “ustvarjena” dela niso njegova, ampak je samo črpal iz božjega vrelca. Tako kakor za skulpture velja to tudi za njegove risbe s svinčniki, tušem in voščenkami, kjer se srečujemo z ekspresivnimi in napetimi oblikami, pa tudi fluidnimi in zaobljenimi. Doživljamo pršenja energij, magmatičnost struktur in tekstur, paleto sivin, kontraste med barvami in ozadji, med črnim in belim, svetlobo in temo, med viziranjem mikro in makro pogledov, ves čas pa smo soočeni z dinamiko in gibanjem. “Vse je v gibu,” pravi. Gib je sprememba, sprememba pa je edina konstanta v vesolju, na Zemlji in v življenju.
Čeprav v kiparskem opusu Jožeta Mečine prevladujejo izostritve in izpeljave iz korenin, so med njimi tudi skulpture iz različnih vrst lesa, tudi iz orehovega, ki mu je zaradi značilne strukture, kjer pridejo konture do izraza drugače kot pri drugih lesovih, med vsemi najljubši. Po “svoje” skulpture − objekte, po korenine, ki so jih na poti z vrhov v dolino prenesli in odložili hudourniški potoki, se Jože Mečina odpravi z namero, orodji in takrat, ko ga tja pokliče navdih. Pravi, da jih je največ in najlepše našel na severni − koroški strani Karavank ter Kamniško-Savinjskih Alp. To pa je tudi območje njegovih prednikov in pregovorno njegovih korenin. Kako ga ne bi navdihovale s svojo prisotnostjo in simboliko, ko pa s takšno predanostjo in ljubeznijo neguje svoj materni jezik, kulturo, prijateljstva, ceni svoje prednike − svoje korenine ter o njih s ponosom in spoštovanjem pripoveduje. Žal je tudi marsikatere izmed njih “spodkopala” erozija zgodovine, da so jih s sabo odnašali in obrusili deroči hudourniki intenzivnih in turbulentnih zgodovinskih okoliščin. Zagotovo Jože Mečina v teh spregledanih simbolnih pomnikih narave tudi zato odkriva presenetljivo moč, vrelec navdiha, in s tem, ko poseže v oblikovanje narave, ostri svoj pogled pa tudi pogled in vpogled gledalca ter s tem korenine v procesu “dodelave” spreminja v razstavni eksponat. Pred tem pa se s spoštovanjem in zavedanjem posveti strukturi in teksturi lesa, njuni mehkobi, barvitosti, vbočenim in izbočenim delom, kontrastu med svetlimi in temnimi partijami, med lesom in kamnom – peskom, vraščenim vanj. Določi in korigira kompozicijsko zasnovo, poudari ekspresivnost, pomenljive detajle, človeško figuro, torzo, obraz ... in dela, čeprav so že sama po sebi asociativno zgovorna, namerno ne poimenuje. Naj nas oblika in materija nagovarjata sami zase, je njegovo vodilo tako pri skulpturah kot pri risbah. Ker si prizadeva, da v naravo in živost lesa posega čim manj, korenine le minimalno obdela. Zbrusi (razen macesna, ki ima veliko smole) in jih naolji samo z najbolj finimi naravnimi olji, ki so jih in jih še vedno uporabljajo kot premaze za kopita pušk. Njihove dragocene sestavine in recepture namreč zelo dobro poznajo tod naokoli, v Bilčovsu in okolici, kjer Jože Mečina živi in dela. Od tu do Borovelj, kjer negujejo skoraj 500-letno tradicijo puškarstva, namreč ni daleč − “le streljaj”.
Ob ogledovanju razstavnih eksponatov Jožeta Mečine − korenin, se lahko spet zavemo, kako globoko je pravzaprav zakoreninjen njihov simboličen pomen v nas. Korenine so osnova, temelj in zagotovo tudi arhetip. In če gre za korenine drevesa naroda, naših prednikov, njihovo in našo ukoreninjenost v domačo zemljo, povezanost z rodovi pred nami, za izvor in osnovo naše rasti, rasti naših otrok, vnukov …, ni čudno, da je to spoznanje za marsikoga, ki se je izruval iz koreninskega sistema naroda in odrekel koreninam svoje družine, boleče in da so občutki neprizemljenosti neosrečujoči. Kakšno pomembnost imajo korenine že od nekdaj, povedo tudi pregovori: korenine pognati, seči do korenin, do korenine ozdraveti, imeti dobre korenine itn. Zato drevo naroda, ki raste iz zdravih in globokih korenin, oblikuje zdravo in mogočno krošnjo ter obrodi plodove − naša dela, ki poglabljajo razumevanje, plemenitijo moč, pokončnost in vitalnost drevesa naroda, kipijo v nebo, se v prešernih vriskih razlegajo do neba, nam podarjajo krila ter pomagajo ujeti val navdiha in modrosti bivanja.
Nuša Podgornik