“Oblike, ki jih ustvarja življenje, so bile in so vir navdiha za moja dela. Vendar nastanek in konec življenja dojemam v vesolju kot neoprijemljivo obliko. Moja pot me pelje preko čudovite raznolikosti živih oblik in čara našega bivanja k težko doumljivim in transcendentnim ravnem. Razčlenitve vidne pojavnosti vodijo namreč v druge dimenzije, v kozmične povezave in mistične ravni, kjer začnem mnoge ločene dele dojemati kot celoto”, je v razmišljanjih o svojem delu zapisala Nežika A. Novak novembra 2014. In danes? Vodilni motiv in njena intenca ostajata nespremenjena, “idej pa toliko, da jih ne bi mogla realizirati v več življenjih" …
https://www.youtube.com/watch?v=MBabbFdRngY
Ni nenavadno, da ji kot ustvarjalki unikatne keramike, skulptur in objektov med materiali najbolj ustreza prav glina. Ta starodavna in arhaična snov je s svojim zemeljskim šepetom navdihovala že v prazgodovini, njen uporabni in umetniški potencial pa skozi zgodovino ni nikoli izgubil svoje inspirativne in izrazne moči. Mehkoba in voljnost, ki sta za glino značilni, sta v fazi ustvarjanja edinstveni. Prav tako simbolika njenih metamorfoz; preobrazba oblike in spremembe, ki se dogajajo z njo kasneje ob sušenju in žganju. Zdi se, da glina kot snov in material Nežiki A. Novak predstavlja prav tiste lastnosti, ki so tudi v življenju oblik, nad katerimi se navdušuje, ključne: fina tekstura in hkrati visoka trdnost, mehkoba in “gnetljivost”, kot sta v svojem mladostnem obdobju lastni živim bitjem, kjer krhkost, kljub morebitni trdoživosti, vendarle ostaja stalnica. Tudi oblike in vsebine, ki se rojevajo med umetničinimi rokami, navdihujejo s svojo nepretenciozno fineso, s povezovalno naravnanostjo do vsega in vsakogar, s predanostjo času in njegovim kodam, kakor tudi z občutenjem razumevanja in sprejetosti, z zavedanjem, da se v življenju vsemu in vsakomur lahko marsikaj pripeti. Historični zapisi, ki jih razbiramo v umetničinih delih, nas povezujejo z esprijem preteklega in prihodnjega. Vsebina avtoričinih del se nam namreč razkriva večplastno: s svojo zunanjo in notranjo formo - s svojo sredico, z abstraktnimi likovnimi grafizmi in s sledmi časa v zapisih in rastrih teksture, kot jih ustvarjajo njene misli in roke. Neposrednost in odkritost skulptur in objektov, ki ničesar ne prikrivajo in ne hlastajo za našo pozornostjo, presuneta s svojo sublimnostjo in plemenitostjo.
Nežika A. Novak se na razstavi predstavlja z več, med seboj raznolikimi cikli. V fazi ustvarjanja se, kot jo vodi navdih, lahko posveča vsem; tako kot narava, ki istočasno deluje na mnogih ravneh. Medtem ko je ustvarjalka snovala trodimenzionalne doprsne podobe - glave, ki se jim zaradi pretirane uporabe računalnika dogaja degeneracija v smeri stopnjevanja podobe v slikovne pike – kvadrate oziroma t. i. pixle, se je istočasno na drugem koncu ateljeja rojevala Zalega v svojem negativnem pomenu, morda kot Covid 19. Nedaleč proč našo pozornost na steni pritegneta maski. Ko se jima približamo, v rahlo odgrnjenem delu blaga čez obraz ene izmed njih uzremo podobo, ki je pri tujcu – tujki ne bi pričakovali – sebe! Po pričevanjih obiskovalcev razstave je soočenje z lastno podobo v ogledalnem odsevu tisto, ki daje misliti. Koga se pravzaprav bojimo? Sebe? Smo tujec, ki se ga ustrašimo, mi sami? Kdo koga ogroža? In maske, ki jih - kot vemo iz psihologije - nosimo v vsakdanjem življenju ...? Medtem pa se dogaja Ples; ples oblik, treh čutnih posod, na dotik kredaste teksture, abstrahiranih bitij v kozmičnem plesu - rajanju z naravo, vejami, koreninami … s časom. In v portretih imenovanih Poglobitev, v tehniki poglobljenega reliefa, duh prednikov, mistikov, popotnikov, politikov, beguncev, ki so v preseku časa potovali skozi ustvarjalkine misli in zagotovo tudi čez Jezersko, mimo Bele, kjer Nežika A. Novak živi, ustvarja in dela? Nagovarjajo nas kot nekakšni Fajumski portreti, od koder je do bizantinske ikone, mističnih nasprotij med osvetljenimi in zatemnjenimi deli, sporočilnostjo in simboliko, četudi v prenesenem smislu, le še korak. Kljub umetnostnozgodovinski povezavi nadaljevanja tradicije so se Poglobitve rodile iz vsebin umetničine zakladnice življenja, kolektivnega nezavednega …, ki jim je prisluhnila, jih prepoznala in razumela v šepetu zemlje …
V takšnem ambientu, obdanem z naravo, ustvarja Nežika A. Novak. Tu je preživela svoje otroštvo in mladost. Odnos do narave, njenih zakonov in darov, hiše, v kateri stanuje, ateljeja, dela, ljudi …, je povezovalen, naraven, skladen, domač in ljubeč. In z duhom časa, prednikov, ki so tako kot ona govorili slovensko, živeli na tej isti zemlji stoletja, sodelovali z naravo, jo spoštovali in častili, je z razširitvijo vidne pojavnosti v druge dimenzije - tudi na globalne ravni, na svet - pripeljala do kozmičnih in mističnih ravni tudi nas, obiskovalke in obiskovalci njene razstave, da lahko mnoge na videz ločene dele začenjamo dojemati kot celoto.
Nuša Podgornik
um. zgod. in lik. kritičarka